Dobro desetletje nazaj sem si dala prelomno novoletno darilo. Priznanje, da je želja po samostojni strokovni in poslovni poti tako močna, da bo kljub dobri službi za nedoločen čas treba dati odpoved in se podati na negotovo pot. Nekaj časa je trajalo, da sem se pogovorila sama s seboj in uresničila to odločitev. Ni bilo preprosto, vendar mi nikoli ni bilo žal. Zavedam se, da to ni model, ki bi ustrezal vsem, zato ne maham z njim naokrog. Toda ko vidim na delovnih mestih nesrečne ljudi, ki bodo od vsega hudega zboleli ali pa so že, jim vendarle predlagam, naj razmislijo o spremembi službene poti. Odpoved sploh ni tako slaba možnost, kot se zdi na prvi pogled. Je točka, na kateri se konča ena zgodba, da naredi prostor za drugo.
A kamorkoli že greš, vse poti je treba na novo začeti..
Pri svojem delu se srečujem z vodstvi in ranjenimi kolektivi, ki potrebujejo pomoč v kriznih situacijah in tudi sicer. Potrebujejo boljše odnose, organizacijo in vodenje, več spoštovanja, sodelovanja in varnosti. So pa tudi primeri, ko bi posameznik najbolj potreboval drugo delovno okolje.
Medicinska sestra, ki trpi zaradi pacientov, sodelavcev in vodstva. Založnik, ki ne najde prav nobenega veselja več pri svojem delu. Uslužbenka, ki čaka, da mine. Do upokojitve ima še deset let. Vodja, ki ji je bilo zadnja tri leta vsak dan slabo ob misli na službo in sodelavce. Potem je hudo zbolela. Zdaj se ji bolniška izteka in se vrača na isto delovno mesto. Direktor, ki izgoreva. Učiteljica, ki je v hudem stresu zaradi učencev in njihovih staršev. Ravnateljica, ki se boji svojih sodelavcev. Novinar, ki se je naposlušal zgodb. Podjetnik, ki ni nikoli hotel biti podjetnik. Ti ljudje trpijo in bi jim bilo bolje drugje. Spodbudim jih, da vendarle razmislijo o tem, da bi zamenjali delovno okolje ali delo, pa pravijo, da bodo še malo potrpeli.
(Po)trpimo.
Moja babica je vedno govorila, da je treba potrpeti. Ampak samo svojim otrokom. Nas, vnuke, je spodbujala, naj tisto, s čimer nismo zadovoljni in nas teži, v doglednem času uredimo. Ker se ne bo nič spremenilo samo od sebe, razen na slabše. Nihče ne bo rekel: »Oh, trpite v svoji službi, zamenjali vam bomo tri najbolj grozne sodelavce in štiri šefe. Je zdaj bolje?« »Plača ni dovolj visoka? Naj vam pomagamo. Potrebujete še kaj?« Nič od tega se ne bo zgodilo. Odrasli moramo te bitke izbojevati sami. Nobenega razloga ni, da bi se, ko gre za delo, kar vdali v usodo. »Ja, kaj pa naj,« mi je rekla zelo nesrečna ekonomistka v javni službi, ki bi se v gospodarstvu morda počutila bolje. Pravi, da so to samo pobožne želje, ki je jim vsakič znova odreče zavoljo položnic, ki prihajajo vsak mesec. Sama verjamem, da je za položnice lažje zaslužiti na delovnem mestu, ki je za posameznika izziv in ne eno samo trpljenje. Prav tako sem prepričana, da za ljudi, ki hočejo in so pripravljeni delati in sodelovati, dela nikoli ne bo zmanjkalo.
Novo leto, nov začetek?
Res, zakaj bi, če ste nezadovoljni na delovnem mestu ali vas neustavljivo kliče nekaj drugega, v službi, ki vam ni blizu, mučili sebe in ljudi okrog sebe? Potrebe po kadrih so zadnja leta izjemne, sploh v hitro rastočih izvoznih podjetjih, kjer število zaposlenih raste iz tedna v teden. Delodajalci z lučjo pri belem dnevu iščejo ljudi, ki so pripravljeni delati. Podjetja si dobre zaposlene »kradejo« med seboj in si prizadevajo, da ostanejo pri njih. Pa naj gre za proizvodne delavce, strokovnjake ali za vodilne sodelavce.
In tega bo vedno več. Z vodstvi se veliko pogovarjamo o tem, kako privabiti, okrepiti in obdržati zavzete zaposlene, ustvarjati ustrezna delovna mesta in vzpostaviti zdrave odnose, kajti ustrezno plačilo je le en del zgodbe. Sodelavci od svojega podjetja potrebujejo in pričakujejo bistveno več in vodstva moramo pri tem podpreti. Ljudje morajo biti cenjeni in spoštovani. Potrebujejo vodje, ki bodo znali spodbuditi najboljše v soljudeh in jim pomagati, da rastejo. Potrebujejo delovno okolje, ki jim bo zagotavljalo spoštovanje, zaupanje, varnost. Hočejo normalne odnose. In seveda, potrebujejo delo, ki jim bo v izziv. Sicer bodo odšli drugam. Podjetja in organizacije, s katerimi intenzivno sodelujemo v programu za spremembe, razumejo in občutijo, da so odnosi zrcalo vodenja in da s tem, ko krepimo odnose in vodenje, krepimo tudi ugled, zaupanje, spoštovanje, zavzetost, rast in poslovne rezultate.
In vi? Preskočite novoletne zaobljube in kar začnite s spremembami, za katere čutite, da so potrebne. Ne, ne potrebujete dobrih mož, to si lahko podarite sami. In seveda, naj vas ne odvrne od namere, če bo na poti do vašega cilja potrebno kakšno zgodbo zaključiti, da bi lahko začeli novo. Srečno in pogumno v nove zmage! Novo leto je za ovinkom.
Najhitrejša pot do nas: mobilni telefon: 041 773 540, e-pošta info@urednica.si
Besedilo je bilo prvič objavljeno 7. decembra 2017
Pri povzemanju naših vsebin, prosimo, navedite vir in povezavo. Sicer pa smo veseli, če pomembne vsebine najdejo pot.
