Slovenija je tako majhna, da je posameznik hitro znan in tudi javno izpostavljen. Vsakdo, ki ima odgovornost vodenja ali izstopa na strokovnem, znanstvenem, umetniškem, športnem, humanitarnem ali drugem področju, je znan v svojem kraju, občini, morda celo na državni ravni in širše. Angažirani in uspešni posamezniki pač izstopajo in vzbujajo pozornost – v dobrem in slabem. Morajo tudi svojo bolezen razgrniti pred celim svetom?
Piše: Dr. Damjana Pondelek
Neželena izpostavljenost organizacij in posameznikov
V okviru kriznega managementa se srečujem z izpostavljenimi organizacijami in posamezniki, ki zaradi določenega dogodka, situacije izstopajo na način, kot si niso nikoli predstavljali ali želeli in so deležni negativne javne obravnave, ki jim ni v prid. Naša skupna naloga je, da krizno situacijo odgovorno, hitro in učinkovito upravljamo, stabiliziramo in umirjamo, s čimer se dramatični naboj situacije zmanjša, posledično pa se zmanjša tudi javna pozornost. Imam izkušnje in znanje, da organizacijam in posameznikom pomagam učinkovito upravljati krizno situacijo in kar najhitreje izstopiti iz neželene javne pozornosti, ki jim ni v prid. Tudi bolezen sodi med krizne situacije, kjer javna izpostavljenost posamezniku škodi, le da se tega marsikdo ne zaveda.
Naj komuniciramo hudo bolezen?
Ker življenje nikomur ne prizanaša, je dobro vedeti, kako ravnati, ko gre za hudo bolezen izpostavljene osebe. Izpostavljeni posamezniki se namreč marsikdaj čutijo dolžni spregovoriti tudi o temnejših, zahtevnejših plateh svojega življenja in se sprašujejo, ali naj javno razgrnejo tudi svojo bolezen in do katere mere. V teh primerih sama svetujem previdnost, zadržanost in varovanje zasebnosti do najvišje stopnje, ki je še možna in primerna za javno izpostavljenega posameznika. Ko gre za absolutno javne osebe, se običajno odločimo javno potrditi bolezen, ne prispevamo pa k temu, da bi bolezen z vsemi posledicami za telo in duha lahko postala prevladujoči del javne podobe posameznika. To pomeni, da bomo praviloma potrdili bolezen, ne bo pa posameznik polnil svojih družbenih profilov in medijev s čustvenimi zgodbami vzponov in padcev svoje bolezni ali bolezni bližnjega. Izpostavljeni posameznik namreč tega ne potrebuje, javnost pa do tovrstnega kukanja v zasebnost – radovednosti navkljub – ni upravičena. Pri vseh drugih izpostavljenih osebah, ki so relativno javne – torej javnost zanimajo, niso pa v službi javnosti, pa se, če je le mogoče, odločimo, da dosledno varujemo zasebnost in moči izpostavljenih bolnih posameznikov, saj imajo o njihovi bolezni pravico vedeti samo bližnji družinski člani in najožji sodelavci, pa še ti ne vseh podrobnosti.
Povedati celemu svetu?
Izpostavljeni posamezniki, ki svojo bolezen ali bolezen bližnjih prostovoljno komunicirajo s celim svetom, se ne zavedajo, koliko moči, miru in energije to vzame. Bolj, ko bo bolezen znane osebe napredovala, več medijskih povabil bo in posameznik bo tem nastopom telesno in čustveno vedno težje kos. Na koncu življenjske poti posameznika bodo mediji tekmovali, kdo bo imel zadnji pogovor z znano osebo in bodo bolniku nehote jemali še tisto malo energije, kolikor je je preostalo. Pri čemer javnost, ki nedvomno z zanimanjem in radovednostjo spremlja pogovore in zapise o bolezni, usihanju in smrti izpostavljenih posameznikov, nima čisto nič od tega v smislu prepoznavanja, morda celo preprečevanja bolezni. Ne. Po tem, ko so številne izpostavljene osebe praktično do groba pripovedovale o svoji bolezni, ne vemo ničesar več o onkoloških, nevroloških, duševnih in drugih zahtevnih boleznih. Predvsem pa noben javno izpostavljen posameznik ni dolžan sebe izročiti svetu na način, da ga ta s sladostrastjo in mestoma z obžalovanjem do bridkega konca opazuje, kako vedno težje nosi breme bolezni in peša vsem na očeh.
Kdo naj reče ne?
Ne moremo pričakovati, da se bodo mediji in radovedni bralci, gledalci in poslušalci tu samoomejevali. Znani posamezniki, ki so usodno zboleli, bodo zanje vedno zanimivi. Breme in možnost, da se prijazno zahvalijo in odklonijo sodelovanje, je na ramenih posameznikov, ki se soočajo z boleznijo in njihovih skrbnih svojcev. Vedno lahko rečete NE javni izpostavljenosti v bolezni (najbolje kar na začetku) in prihranite moči za okrevanje oz. življenje z boleznijo.