Film Sam doma prinaša marsikatero lekcijo o kriznem menedžmentu. Ne le za posameznike, tudi za organizacije, vodstva in kolektive.
Prispevek je objavljen v Dnevniku, Zaposlitev & Kariera, 11. januar 2020
Ni praznikov in ni zime brez filma Sam doma. Ste si ga morda ogledali tudi letos? Dejstvo je, da ta film (kot seveda tudi na vse ostalo) vsak gleda s svojimi očmi, odvisno od življenjskega obdobja, izkušenj in tega, kako je postavljen v svet. Sama sem posebno pozorna na spregledana tveganja in ranljivosti in me ti vidiki zanimajo, ker prihajam iz sveta strateškega in kriznega menedžmenta. Situacije, s katerimi se srečujemo v podjetjih in organizacijah, ki se znajdejo v kriznih situacijah in drugih hudih zgodbah, dostikrat žal niso daleč od neverjetnih težav, s kakršnimi se je morala soočiti zbegana družina malega Kevina.
Pet lekcij kriznega menedžmenta za posameznike, podjetja in organizacije, ki jih prinaša legendarni film Sam doma:
1. Predvidimo in zmanjšajmo tveganja
V podjetjih in organizacijah ni dosti drugače. Četudi se hude zgodbe že pred svojim izbruhom napovedujejo ali vsaj nakazujejo, jih, ko se zgodijo, odgovorni doživljajo kot presenetljive, nenadne in nepričakovane, kar stisko v trenutkih, ko bi bil najbolj potreben trezen premislek, še povečuje.Večji delež kriznih situacij, ki jih rešujemo v podjetjih in organizacijah zadnje desetletje, je posledica sistemskih anomalij, o katerih bi bilo mogoče in nujno razmišljati, preden se stvari tako zapletejo, da ogrozijo poslovanje in prihodnost. Največ kriznih situacij je zaradi vodenja, poslovnih procesov, odnosov s sodelavci, kupci, deležniki, s področja varnosti, kakovosti, zakonskih in regulatornih zahtev… To pa so zapleti, ki bi jih bilo mogoče predvideti in preprečiti, če bi ob tveganjih in ranljivostih zazvonili alarmi. A, kot vidimo tudi v filmu Sam doma, alarmi nikoli ne zvonijo, sploh pa ne takrat, ko bi bilo res treba. Zato je pomembno, da se tveganj in ranljivosti zavedamo, se jih naučimo predvideti, jih opazovati in jih pravočasno in ustrezno upravljati. Samo tako je mogoče preprečiti velike, a nepotrebne zaplete, ki prinašajo veliko gorja in terjajo veliko energije, da stvari naposled uredimo.
2. Ne hitimo. Premislimo. Še enkrat premislimo
Ko se začne zapletati, se vedno mudi, a nikoli toliko, da si ne bi mogli vzeti trenutka za premislek. Kevinova družina je prehitro in zato napačno štela družinske člane, brezglavo hitela na letališče in mimo vseh kontrol na letalo. Vsi varnostni mehanizmi so odpovedali – kot se v kriznih situacijah rado zgodi.Res, ne hitite. Če se je pojavila krizna situacija, je dejstvo, da je šlo že marsikaj narobe in da si novih napak ne morete več privoščiti. Torej si lahko in si moramo vzeti trenutek za strateški premislek o novi realnosti podjetja, organizacije, vodstva, kolektiva ali izpostavljenega posameznika. Prostora za napačen korak ni več. Zato je pomembno strokovno upravljanje krizne situacije od samega začetka. Pomembno je opraviti resen, odgovoren in dovolj natančen premislek, kje smo ta trenutek, kaj se je zgodilo, kako bomo to popravili, kaj pričakujejo prizadeti in drugi deležniki ter kaj bomo v zvezi s tem ukrenili in sporočili. Zunanji pogled je pri tem dragocen in nujen, saj tisti, ki je v težavah, ne zmore realno oceniti razsežnosti krizne situacije, v kateri se je znašel, in posledic tega, kar se je zgodilo.
3. Govorice je treba ustaviti takoj
Govorice so uničevalke odnosov in ljudi. Rušijo dostojanstvo, dobro ime posameznika in zaupanje med nami. Govorice in tisti, ki jih sprožajo, imajo moč, dokler se jim žrtev umika. Ko prizadeti o krivici in dejstvih pogumno spregovori, se moč anonimk, govoric in tistih, ki jih širijo, razblini.Kevinovega soseda so se otroci bali, ker so o njem krožile govorice, da je množični morilec. Njegova mrka pojava v poltemi z lopato v roki je temu strahu risala še večje oči. Vsakič, ko se je Kevin srečal z njim, je v grozi pobegnil. Kevinov sosed lepo pokaže, da lahko govorice, ko se enkrat razplamtijo, najučinkoviteje prekine prav tisti, ki je tarča teh. Ko se sosed s Kevinom pogovori o dejstvih in zlobnih govoricah, v trenutku ustavi njihovo moč in otrokov strah.Tudi v kriznih situacijah v organizacijah smo dostikrat priča govoricam, anonimkam, ki so včasih sprožilke zapletov, sicer pa se pojavijo najkasneje takrat, ko se začne zapletati. Pomembno je, da nanje in na tiste, ki jih sprožajo, posvetimo z dovolj močno lučjo in se jim čim prej postavimo po robu z dejstvi. Obenem je dobro vedeti, da se govorice najlažje razraščajo tam, kjer puščamo prazen in odprt prostor za interpretacije. Zato je pomembno, da komuniciramo jasno in obilno. Ravno tako pomembno pa je, da gredo naše besede z roko v roki z dejanji, da ni neskladja.
4. V krizni situaciji vsakdo ostane sam – kot Kevin
Kevinova družina je zaman računala, kdo vse bo priskočil na pomoč. V ključnih trenutkih ni bilo prav nikogar, ki bi to zmogel ali hotel. Vedno je tako. V trenutkih, ko bi posameznik, vodstvo, kolektiv, organizacija, podjetje najbolj potrebovali pomoč, telefoni zvonijo v prazno. V pomoč in podporo so le najbližji. V Kevinovem primeru prej omenjeni sosed. V primeru naših organizacij zaposleni, ki jim ni vseeno. In nihče drug. Organizacije in vodstva v nezavidljivih situacijah nimajo prijateljev. Vsi se umaknejo oziroma so nedosegljivi. Ko podjetjem v okviru kriznega menedžmenta pomagamo iz najhujšega, pa se »prijatelji« počasi vračajo in vodstva trepljajo po rami, češ, vedeli smo, da vam bo uspelo.Tako pač je. Dva dodatna bonusa prinese vsaka ustrezno upravljana krizna situacija. Prvi je, da organizacija bolje razume lastna tveganja in ranljivosti in jih po novem zna bolje upravljati. Drugi je, da padejo vse maske. Jasno je, kdo so zavezniki. V najboljšem primeru so to zaposleni. Drugih ni.
5. Na koncu moramo vsi odrasti
Življenje ni božični film, kjer bi se vsa tvegana ravnanja nekako izšla in bi se pobalinstvo odpuščalo. To je na svoji koži izkusil tudi Macaulay Culkin, ki je igral malega Kevina in je tvegan življenjski slog dodobra preizkusil tudi stran od filmskih platen. Kaj hitro je zabredel v težave, ki so zaključile uspešno pot. Nobena resna organizacija ne trpi tveganih, nepremišljenih in neodgovornih ravnanj posameznikov in njihovega rušenja norm. Celo filmska industrija se posameznikom, ki svoji odgovornosti in vlogi niso dorasli, zahvali za sodelovanje. Vsi moramo upravljati svoja tveganja in ranljivosti, delovati profesionalno in odgovorno in ravnati spoštljivo z vsemi okrog nas. Na koncu moramo vsi odrasti. Posamezniki, kolektivi, vodstva, organizacije in podjetja. Sicer se srečamo v kriznih situacijah in drugih hudih zgodbah, kjer je treba odrasti čez noč.
